"Kako se mi je pes prihranil od sebe"

Video: "Kako se mi je pes prihranil od sebe"

2024 Avtor: Ruth Jocelyn Flynn | [email protected]. Nazadnje spremenjeno: 2024-01-11 19:31

Opomba: Vse fotografije v postu je zagotovila Julie Barton.

V svojih spominih, Dog medicine, Julie Barton opozarja na najtemnejšo točko njenega življenja. Leto iz šole se je borila v globinah depresije. Po tem, ko je prejela razburjen telefonski klic, jo je Juliejeva mati vzela iz njenega stanovanja v Manhattnu in jo pripeljala domov v Ohio. Fiziatri, terapevti, prijatelji in družina so poskušali pomagati Julie, vendar se ni izboljšala. Konec koncev, usodna odločitev bi spremenila potek njenega življenja: Julie je sprejela psička zlatega princa.

Piše: »Težko je bilo razumeti, toda naš sestanek se je počutil kot dva magneta, ki sta se spravljala skupaj, dve vesolja sta trčili, dve roki sta se spravljali. Povsem sem bil prepričan, da je to moj pes in da ga moram najti. «Ta citat je epitomiziral Julijeve spominke. Je iskreno iskren, poetičen in, morda predvsem, upam. Končno je to zgodba o zdravljenju. Bunker, Julie's Golden Retriever, se je izkazala za njeno "reševalno zdravilo."

Čeprav je bil ta občutek Bunkerjevega ogromnega učinka neposreden in globok, se je Julie znašla previdna, da je prevzela preveč pritiska na svojega novega spremljevalca in izrazil zaskrbljenost, da ji pes ni mogel zdraviti. Toda Bunkerjeva občutljivost in intuicija jo je presenetila. Ko je bila žalostna, namesto da blokira čustva, se je Julie pustila čutiti. Piše:

Kot katera koli nova mladička, sta Julie in Bunker razvila rutino zgodnjih jutranjih sprehodov, dremov in časa igranja. Kot knjiga procesov, Julie's življenje spremeni veliko sprememb - ona se preseli iz Ohia v Seattle. Poroči se. Zaveda se, da je pisanje njena resnična strast. Julie je pojasnila: "Pisarniška dela v pisarnah niso bila moja stvar. Torej, moj mož me je spodbudil, da delam tisto, kar imam rada. Hotel sem pisati, tako zelo, vendar sem vedel, da moram študirati, prebrati in pišem kot nor, da ugotovim, kako dobro pisati. "

Ko je bila njena prva hči pet mesecev noseča, je Julie začela program MFA. Svoje sošolce je slišala, da ne bo nikoli uspela. Julie se spominja: "Odločil sem se, da bom uspel, ne glede na to. Ne, da bi jih pljuvali, ampak ker sem vedel, da je to ravno tisto, kar sem hotel storiti. Pisanje je bila moja globoka strast, vedno je bilo."

Študirala in delala na svoji obrti neutrudno, dokončno dokončala program MFA. Sčasoma je začela razmišljati o pisanju knjige o Bunkerju, čeprav je izgledal zastrašujoče. Julie pojasnjuje:

"Ampak, povedal vam bom, sem bil pozoren, da sem pisal o tem, kako globoko sem ljubil tega psa. Nikoli ne bom pozabil, ko sem bil zelo zgodaj v procesu pisanja te knjige, sem bil učitelj memoar za en dan v naši lokalni srednji šoli. Otrokom sem povedal, da pišem knjigo o najtemnejšem času v mojem življenju in kako me je pes rešil. V tem se je glasno nasmehnil mladi mož v sobi. Odšel sem misliti, da ne morem napisati te knjige. Smejal se je ideji. Toda dve stvari, ki jih zagotovo vem v življenju: 1. Bunker mi je rešil življenje, brez vprašanja … in 2. Sem se poročil s pravim človekom. Tako sem napisal iz tega kraja - to sigurno stopalo mesto. Tako sem strasten, da smo bili zelo povezani z Bunkerjem, zato sem pravkar napisal. In napisal. In napisal."

Z ogromno nalogo pripovedovanja zgodbe o Bunkerju so se spomini vzeli v svoje leto. Ko se je ustavila, se je Julie zaklala v hotelsko sobo, da bi definirala zgodbo. Pojasnjuje: »Seveda sem poznal zgodbo in vem, kako sem ga preživel, vendar sem ga na stran spravil na način, ki je prenašal vse, kar sem potreboval, da bi bil sam po sebi sam.« »težka, a zelo nagrajena 48 ur« je imela »hrbtenico, ki je bila večinoma razčlenjena«. V naslednjih nekaj letih je stalno spremljala urejanje, brisanje in pisanje.

Juliejeva knjiga, osredotočena na Bunkerja, govori za širšo temo sposobnosti psa in živali, da "zaznava svet brez jezika, to je veliko bolje od nas ljudi." Ljubitelji psa in živali se bodo zlahka in smiselno povezali z Julie's zgodba. Njeni opisi bolečine in depresije so surovi in povezljivi. In njena ljubezen do Bunkerja je prikazana na vsaki strani:

"Luna 26. junija 1996, dan, ko je Bunker prišel v svoje življenje, je bil 68 odstotkov poln in vosek. Trenutek po trenutkih je postal večji in svetlejši. Bunker in sem se našla, ko je bila polna polna polna, se je vrnila svetlobna polovica. Začeli bomo proces vzgoje in zdravljenja skupaj z Luno: vsak dan bolj svetli, malo po malo."

Bodite prepričani, da si ogledate knjigo prikolice in naročite kopijo! Več o Julie Bartonu lahko izveste na svoji Facebook strani in spletni strani.

Približno mesec dni po izdaji Dog medicineJulie je v čudnem stanju. Prvi izvod kopij je bil prodan na dan, ko je bil izdan. Vsak dan se Julie zbudi na sporočilo novega bralca, ki si deli učinek, ki ga ima knjiga na njih. Cheryl Strayed, avtorica New York Times najboljši prodajalec Divji, tweeted, da je Juliejeva knjiga "vaš naslednji berljivi memoir." Julie je prodala mednarodne pravice za knjigo.Čeprav je njegov uspeh v smislu prodajnih številk in splošne pozornosti zagotovo nagrajeval, je bil za bralce Julie srečanje bratov in drugih ljubiteljev psov resnično darilo.

"Sedel sem na svojem računalniku, obkrožen s fotografijami mojega ljubljenega bunkerja, ki je pisal že toliko let, da sem začel verjeti, da sem sam v svojem oboževanju in predanosti mojega psa. Vem, da zdaj nisem sam. Toliko nas je tam zunaj. V vsakem branju je bilo najmanj dveh ali treh ljudi, ki so plakali skozi ves govor. Ko bi me po branju pristopili k meni, bi preprosto vprašal: »Kako je ime tvojega psa?« In bi jokali in mi povedali o psu, ki ga še imajo, ali o pesu, ki so ga izgubili, in objemali in delili bomo to čudovito povezavo. Tisti trenutki so mi srce napolnili do roba."