Spomobil sem svojega pomaranca pred več kot štirimi meseci in moje življenje se vrti okoli nje. Jaz sem, po definiciji, nora psa mama.
Ko sem vložil prošnjo za Sammyja, so vsi to vprašali. "Imaš 23 let in živiš v New Yorku, zakaj si želiš to odgovornost?" In "Nikoli ne boš mogel potovati", ali pa moj najljubši, "to ni pošteno za psa".
No, priznal bom, da mi je Sammy popolnoma spremenil življenje - na bolje. Preden sem celo podpisal dokumente o posvojitvi in prvič srečal Sammyja, sem bil že malo nor. Sem obseden nad vsako podrobnost - hišo, ki je prijazna za pse, kupuje vse prigrizke in hrano, ki ji je rekla njena vzgojna mama, da pokliče najbližjega veterinarja in opravi prvo sestanek.
Po intervjujih, domačem pregledu in referenčnih pregledih sem dobil besedo, da bo Sammy postal moj, in takoj sem začel jokati. Noč, preden sem jo spoznala, sem začel jokati, ko sem ji odpeljal odprto pismo. In medtem ko sem čakal na pločniku v spodnjem Manhattnu z zabojčkom, ki je nosil svoj novi pes, čaka na moj Uber, nisem mogel ustaviti solz. Poslovna žena, ki se je odpravila na kosilo, se je ustavila, da bi me vprašala, če sem v redu, in sem ji povedal skozi solze, da sem ravnokar sprejel svoj novi najboljši prijatelj. Rekla je nekaj prijaznih besed, toda verjetno je bila prva stvar, da sem spoznal, kako je, da bi bila nora psa mama.
Tedaj je šla tedna, Sammy pa sem se obtičala drug z drugim, kot da bi od nje odvisna naša življenja. Postali smo pripeti. Ljudje so me vprašali, kako dolgo sem jo imel, in bili so pretreseni, ko so slišali, da je bilo le nekaj mesecev. Ko se je prestrašila, se je skrivala za mojimi nogami ali skočila v moje roke. Nisem šel nikamor brez nje. Preklical sem načrte, da ostanem notri in pridem na kavču. Bil sem popolnoma in popolnoma obseden s to malo ljubeznijo.
Ko ljudje vidijo fotografske poganjke, ki jih imam s Sammyjem na počitnicah ali zgodbe, ki jim jih povem o njej, me gledajo, kot da sem popolnoma izgubil svoj um. Smejejo se in pravijo, da govorim o njej, kot da bi bila moja mati. Nikoli ne bi primerjal s čustvenimi in neverjetnimi izkušnjami ob rojstvu otroka, in upam le, da bom nekega dne sam mogel doživeti ta čudež. Ampak za zdaj živi sam in je odgovoren za drugo bitje, Sammy je na nek način, kot je moj otrok. Zdaj jo ne morem prijaviti na mojih davčnih obrazcih ali jo odpeljati v "Vzemi svojo hčerko na delovni dan", vendar je moja naloga, da jo vsak dan obdržim zdrav in srečna, in ponosen sem na to odgovornost.Ob Sammyju v mojem življenju ni preveč spremenila mojih vsakdanjih dejavnosti, poleg tega pa sem bila 100% srečnejša. Pomagala mi je z mojo anksioznostjo in mi daje ljubezen, ki jo potrebujem, da bom preživela težke dni. Vse, kar počnem, naredim dodaten korak, da najdem način, da lahko mojega mladička pride z menoj. V toplejših mesecih gremo v kavarne in srečne ure, ki imajo sedež na prostem, tako da lahko Sammy pride z mano in se prikažete ob noge. Ob koncih tedna, Sammy skoči v svoj prevoznik in hmelj na podzemni železnici z menoj, da s prijatelji s pikniki v parku. Vzemimo vlake navzdol, da gremo na pohodništvo ali na Long Island, da hodimo po plažah. Avgusta letos skupaj opravljamo prvi let. Načrtujemo potovanje po hotelih in airBnBs, ki so prijazni za pse. Precej delam vse, kar sem storil prej, samo s štirinožnim kolegom z moje strani.Ne verjamem, da mora vsak lastnik psa iti tako daleč kot jaz. Pravzaprav sem iskreno priznal, da včasih grem preveč - včasih, ko gre za svojega psa. Mislim, da ni bilo treba fotografirati s fotografijo St. Patrika za Sammyjev Instagram. Ni nam bilo treba iti na psa v temo, ki je zajela temo psa v hiši prijatelja, skupaj z domačimi psi. In ja, vedno se sklicujem na svojega psa in jaz kot "mi", ker smo to. Dva popka. Partnerji v kriminalu. In te noro izkušnje zagotovo naredijo življenje veliko bolj zabavno za nas.Priznaj, včasih sem nora pes mama ima svoje slabosti. Neke noči, ko sem Sammyju dala svoj najljubši trebuh, sem naletela na njen trebuh. Imela je samo dve leti, zato sem si rekel, da sem paničen. Takoj sem se sestal z veterinarjem naslednji dan. Po sedenju v čakalni sobi za tisto, kar se počuti kot za vedno, smo sčasoma šli v klepet z veterinarjem. Na prerez je dal prste in vprašal: "O tem govoriš?" Sem v strahu klimnil glavo in se oblekel za najhujše.
"Ja, to je trebuh."
Skoraj se nisem zadušil od smeha. Moj izčrpni skrb za več kot 24 ur je bil zaradi trebušnega gumba (ali v fancier veterinarskih pogojih, popkovnična kila). Veterinar me ni niti zaračunal za imenovanje, in sem precej prepričan, da je to zgodbo povedal zgodbo o nori psi mami in psičku na pasji mizi.
Na splošno nisem užaljen, ko me ljudje kličejo nori. Rad imam svojega psa in storil bi vse, da bi bil varen in srečni. V mislih to ni normalno, to je samo dober lastnik.
In sem prepričan, če bi vprašal Sammyja, bi rekla, da je v redu s tem.
30. januarja se je začela kot Kalifornijska sobota kot katera koli druga. Ob približno 10 urah so moji prijatelji Sarah, Joseph in jaz v smeri Runyon Canyon, precej lahka pot do pohoda v Los Angelesu, polna psa in znamenitosti, da se pohitimo po lastnem ritmu in uživamo v Kaliforniji na 80 stopinj zima. Po
